Avtorica se v prispevku na podlagi arhivskega gradiva o Ljubljanski banki, njenega istoimenskega internega glasila in referenčne literature posveča predstavitvi izoblikovanja blagovne znamke osrednje slovenske banke v obdobju socializma. Ljubljanska banka je bila prva v jugoslovanskem prostoru, ki je v okviru tržnokomunikacijske strategije banke na začetku 70. let blagovno znamko prepoznala kot pomemben instrument trženja. V ta namen so zasnovali enotnost pojavljanja v javnosti, celostno grafično podobo (CGP) − razpoznavni znak na vseh mogočih komunikacijskih nosilcih, in celostno podobo bančnih objektov – hišni slog. Blagovno znamko, ki jo je gradila tudi z vtisi pri splošni javnosti z izvajanjem in ponudbo bančnih storitev, je prepoznala kot osnovno sredstvo za gradnjo ugleda in kot pripomoček za uveljavljanje na trgu ter vzdrževanje lastne identitete in celovitosti. Z njo se je začela predstavljati Ljubljanska banka in po njenem preoblikovanju in reorganiziranju leta 1978 njen celotni sistem bank. Celostna podoba banke se je v praksi uveljavila kot pomembna prvina identitete celega sistema Ljubljanske banke.