Revščina, ki je pred tem stoletja imela pridih svetosti in zveličavnosti, je v 19. stoletju postala znak degeneriranosti, lenobe in propada, vse bolj pa tudi neposredna grožnja. Najnižji sloji so postali glavni krivci za izbruhe epidemij kolere v prvi polovici stoletja ter glavni prenašalci smrtonosnih okužb, ki so nato svoj davek zahtevale tudi med meščanstvom in privilegiranimi sloji. Odpor, prezir in zaničevanje revežev, delavcev in pripadnikov najnižjih slojev prebivalstva na splošno so postali stalnica 19. stoletja, zato si je oblast začela prizadevati za reforme in vsestransko prevzgojo. Pozornost so vse bolj odločno začeli usmerjati v zanemarjena, prenapolnjena, temačna in vlažna prebivališča najrevnejšega prebivalstva, ki naj bi bila pravo leglo epidemij in so predstavljala idealno okolje za razvoj in razširjanje nalezljivih bolezni, neposredno povezanih s slabo higieno in neugodnimi življenjskimi razmerami...