Monografija analizira slavilni odnos, ki so ga do pesnika Franceta Prešerna imeli v obdobju socialistične Jugoslavije med letoma 1945 in 1991, s čimer se posveča analizi politične (iz)rabe kulturne dediščine. Avtor predstavi, kako je partizansko gibanje Prešerna že med drugo svetovno vojno apropriiralo ter mu nadelo podobo protokomunističnega revolucionarja. Podoba se je ohranjala tudi v prvih povojnih letih, nato pa se je vse bolj reinterpretirala, spreminjala in odmirala, saj je vse več umetnikov, literarnih zgodovinarjev in drugih interpretov začelo predstavljati bistveno drugačne razlage Prešernovega življenja, dela in časa. V rokopisu so opisane štiri kronološke faze tega procesa. Na lokalnem nivoju je spreminjajoči se odnos do Prešerna opredeljen z analizo komemorativnih projektov v Kranju, enem od središč njegovega kulta. Študija gradi na dosedanjih raziskavah pesniškega kulta, ki pa so se osredotočale na slavljenje pesnikov v 19. stoletju, medtem pa nadaljevanje teh kultov, ki so se v 20. stoletju prenesli v radikalno drugačne ideološkopolitične kontekste, še ni bilo podrobneje analizirano.