V obdobju po 2. svetovni vojni je v slovenskem zgodovinopisju za nekaj desetletij povsem prevladala monološka struktura. Različne raziskovalne paradigme niso bile niti načeloma v enakem izhodiščnem položaju. Janko Orožen je takšno stanje označil za »grafenauerjevsko diktaturo«. Medievalist Bogo Grafenauer je namreč imel v slovenskem historiografskem prostoru po drugi svetovni vojni največjo moč. Na njegovo prevlado, ki se je kazala v urednikovanju Zgodovinskega časopisa – v uredništvu sprva ni bilo niti najuglednejšega tedanjega medievalista Milka Kosa –, so vplivali zunanji in notranji dejavniki. Med prvimi je treba navesti radikalni monologizem komunističnih oblasti. Grafenauer je marksistom priznaval primat pri raziskovanju časa od sredine 18. stoletja dalje. Sam se je večkrat skliceval na marksistično terminologijo (razredni boj, vojaška demokracija), čeprav v svojem izhodišču ni bil marksist. Med notranjimi razlogi za prevlado monološke strukture pa je treba navesti njeno tradicijo, ki jo je v slovenskem zgodovinopisju že po 1. svetovni vojni poskušal uveljaviti Ljudmil Hauptmann.