Diplomsko delo poskuša osvetliti življenje Ane Celjske, ki se je v zgodovino vpisala s poroko s poljskim kraljem in litovskim velikim vojvodo Vladislavom Jagelom ter tako postala prva kraljica iz rodbine grofov Celjskih. Delo oriše okoliščine, ki so pripeljale do povezave Celjskih s poljskimi Piasti, in ugotavlja, da poroka Ane in Jagela ni bila posledica načrtnega delovanja Celjskih, temveč slednjim zelo naklonjenega spleta okoliščin. Do sedaj prezrti testament Hermana II. kaže, da je bila Ana v mladosti trdno vpeta v življenje celjskega dvora. Snubitev poljskega kralja je izhajala iz želje po odstranitvi vsakega dvoma v njegovo oblast in ob prihodu na Poljsko so Ano dojemali kot legitimno dedinjo poljskega prestola. S poroko se je ustvarila nova povezava Celjskih s poljskim dvorom, ki je razširila vpliv rodbine, pripomogla k zaroki Barbare Celjske in Sigismunda Luksemburškega ter omogočila diplomatsko udejstvovanje Hermana II. Celjskega v deželah poljske krone. Zdi se, da je Ana kot poljska kraljica igrala le majhno vlogo, a maloštevilni viri kažejo, da je imela določen vpliv v javnem življenju, ohranilo pa se je tudi nekaj sledi njenega političnega udejstvovanja, s katerim si je prislužila nenaklonjenost nemškega viteškega reda. Naloga v svojem jedru poskuša zbrati čim večje število dostopnih narativnih in dokumentarnih virov, ki so zaradi svoje lokacije na Poljskem slovenski zgodovinski javnosti malo znani. Dodatno želi nekatere trditve poljske historiografije osvetliti s pomočjo virov, dostopnih v slovenskem prostoru, in na ta način pripraviti ogrodje za Anino biografijo, ki tako v slovenskem kot v poljskem zgodovinopisju še manjka.