Zgodba o arhivih kot zakladnicah spomina ima dolgo zgodovino in njeni začetki segajo v prvo polovico 19. stoletja, ko so začeli na ravni dežel ustanavljati prve muzeje in zgodovinska društva. Oboje je bilo ob sirenah romantizma zvezano tudi z zmagovitim pohodom historizma, ki je v središče zgodovinskih raziskav postavil kritiko virov, kar je pripeljalo tudi do sistematičnega zbiranja arhivskega gradiva. Iz domoljubnih in domoznanskih nagibov so začele nastajati prve, tudi javnosti dostopne arhivske zbirke, in prišlo je do prvih objav listinskega gradiva, ki so nato zrasle v deželne diplomatarije. Ti vse do danes niso izgubili svoje vrednosti in so za raziskovalce preteklosti v marsikaterem oziru še vedno nespregledljiv pripomoček.