Stane Terčak je skupino otrok, ki je bila v dveh avgustovskih valih leta 1942 v zbirnem taborišču v Celju nasilno ločena od svojih staršev in poslana na prevzgojo v Nemčijo, v svoji knjigi na to temo poimenoval »ukradeni otroci«. Večina otrok se je po vojni vrnila. V letu 1972 so se povezali in v Celju ustanovili Odbor ukradenih otrok, pod pokroviteljstvom Občinskega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne. Vse do osamosvojitve Slovenije so si neuspešno prizadevali pravno urediti svoj status. Prispevek se s pomočjo arhivskih virov osredotoča predvsem na njihova prizadevanja za ureditev pravnega statusa in v okviru tega za odstiranja posameznih zgodb oziroma spominov odraslih »ukradenih otrok«, ki so v sebi vseskozi nosili ranjenega otroka. Ta je odraščal brez staršev, se izobrazil, zaposlil, ustvaril družino, a živel z nezaceljenimi ranami, ki jih je povzročilo življenje v otroških taboriščih v Nemčiji. Povojno pomanjkanje v domovini, zlasti pa odsotnost vseh tistih spodbud, ki jih je družba lahko omogočila mladini šele kasneje, naj bi prizadel zlasti to skupino oseb.