Drugo svetovno vojno je na Slovenskem dočakala le peščica pripadnikov nekdanjega visokega plemstva (knezi, grofi, baroni). Velik del tega, nekdaj vodilnega družbenega stanu je do začetka 20. stoletja bodisi izumrl bodisi po letu 1918 zapustil novonastalo jugoslovansko kraljevino. Ostale so večinoma rodbine, ki so tu prebivale več stoletij in so dojemala ta prostor za svojo domovino. Večina od njih je imela kljub agrarni reformi v lasti še vedno obsežno posest, ki jih je odvračala od odhoda v tujino. Druga svetovna vojna in obdobje po njej sta pomenila dokončen obračun z njimi. Značilno in primerljivo z drugimi državami je dejstvo, da se je le manjši del plemstva priključil nacističnemu gibanju, saj so med njimi prevladovali legitimisti in monarhisti, ki so odklanjali Hitlerjeve ideje, in so jih tudi nacistične oblasti označile za nezanesljive oz. kot svetovnonazorske nasprotnike. Nemalo je tudi poročil o njihovem podpiranju partizanskega gibanja oz. slovenskega prebivalstva. Kljub temu so bili neposredno po vojni skoraj vsi pripadniki nekdanjega plemstva razglašeni za Nemce oz. »volksdojčerje«. Tisti, ki se niso pravočasno umaknili iz Slovenije, so bili zaprti v zbirna taborišča. Tam so bodisi pomrli zaradi težkih bivanjskih razmer bodisi so bili usmrčeni, preživeli pa so bili pozneje izgnani iz slovenskega prostora. Vsa njihova (nekdanja plemiška) posest je bila zaplenjena in nacionalizirana. Proces degermanizacije in defevdalizacije slovenskega prostora je tako dejansko in tudi na simbolen način dosegel enega od končnih ciljev