Osebno izkušanje in doživljanje kriznih situacij, kakršne so bile denimo večje epidemije, ki so zaradi svoje intenzivnosti pustile svoj pečat v kolektivnem spominu, so se raziskovalcem ohranili tudi v obliki »kužnih dnevnikov«. Gre za (prvo)osebne zapise o poteku neke kužne epidemije, v katerih se zapisovalci lahko osredotočajo na različne vidike izbruha nalezljive bolezni, njenega učinka na skupnost ter na posledične spremembe družbenega življenja v času krize, včasih pa tudi na osebno doživljanje slednje. Historiografija je na tovrstno gradivo postala pozorna v času vznika mikrozgodovinskih študij, zlasti z zgodovinarjem C. Cipollo (1976). Tovrstne dnevnike srečujemo marsikje po Evropi; v Angliji so na primer iz časa epidemije leta 1665 ohranjeni famozni zapisi Samuela Pepysa, obenem pa se tako gradivo pojavlja tudi nam bliže, npr. v beneški Furlaniji, na Goriškem in v beneški Istri. Če je za Gorico v zadnji četrtini 17. stoletja ohranjen zgovoren dnevnik (Relatione del Contaggio successo in Goritia, et sua origine l‘anno 1682) Giovannija Marie Marusiga, ki poleg dragocenih podatkov vsebuje tudi avtorjeve verze in risbe, na katerih so ponazorjeni ključni momenti kužne epidemije, se je za zadnjo epidemijo kuge v Kopru, dobrega pol stoletja pred tem (žal le v prepisu) ohranil fragment »kužnega dnevnika« Fabia Fina. Oba zapisovalca sta sicer sodila med višje družbene segmente; Marusig kot klerik, Fino pa kot mestni sindik. Vendar pa sta poziciji, s katerih sta opisovala dogajanje med epidemijo, različni. Marusig se zdi, da je potek goriške epidemije opazoval nekoliko od daleč (bil je namreč v karanteni), tudi kritično in včasih pikro, medtem ko je pri Finu zaznati tudi osebno izpoved in čustvenost ter neposredno vpletenost; nenazadnje je tudi sam v koprski epidemiji izgubil nekaj članov svoje družine. V prispevku bodo predstavljeni načini naracije, informacije, ki so skozi besedili podane neposredno ali posredno, ter možni načini branja tega narativnega gradiva, ki nam ne pripoveduje le o materialni stvarnosti epidemične izkušnje, temveč lahko odstira tudi druge dimenzije tedanjega kolektivnega imaginarija.