Letos mineva 140 let od avstro-ogrske zasedbe Bosne in Hercegovine (1878), prelomnega dogodka, ki se je zarezal v zgodovino jugo-vzhodne Evrope in stare celine nasploh. V sestavku prikazuje avtor izkušnje Slovencev, ki so sodelovali v nekaterih drugih dogodkih neposredno pred zasedbo, v prvi vrsti protiturški vstaji leta 1875, in delno v vojnah med Srbijo in Turčijo v letih 1876-1878. Šlo je za nekaj deset Slovencev, ki so se pridružili protiturškim silam kot prostovoljci in ki so pri tem imeli zelo različne izkušnje. Nekateri so se namreč neposredno pridružili upornikom, drugi pa srbski vojski; nekateri od te zadnje skupine se sploh niso udeležili bojev, saj je srbska vojska razpustila enote prostovoljcev še preden je sklenila stopiti v vojno s Turčijo. Avtor skuša ugotoviti, kako so ti dogodki vplivali nanje, predvsem preko njihovih neposrednih pričevanj. Najbolj znani Slovenec, ki se je udeležil bojev proti Turkom sredi sedemdesetih let 19. stoletja je bil Miroslav Hubmajer. Glede na to, da je bilo o njem objavljenih več zapisov, posveča avtor večjo pozornost pričevanju nekaterih drugih udeležencev, v prvi vrsti Goriškima Slovencema Lovru Žvabu in Janku Stibilju (Stibielu), ki sta o dogodkih poročala preko takratnih časnikov na Slovenskem. Podatki o nekaterih drugih udeležencih so žal fragmentarni; o njih izvemo le posredno, preko pričevanj navedenih prostovoljcev.