V prispevku izhajam iz stališča, ki so ga že v 80. letih prejšnjega stoletja razvili v okviru »Popular memory Group« pri Centru za sodobne kulturne študije iz Birmingama. Raziskovali so medsebojni vpliv med »zasebnim« in »javnim« spominjanjem. Opozorili so, da je spomin konstrukcija in da spomine sestavljamo tako, da se počutimo relativno udobno z našimi življenji v skupnosti, kar nam daje občutek pomirjenosti. Spomine, ki so boleči in neusklajeni s trenutno identiteto potiskamo v pozabo, ker travme in pritiski niso bili razrešeni. Pri ustnozgodovinski raziskavi na istrskem podeželju v času fašizma sem zato zasledovala, kako so spomini navadnih ljudi usklajeni oz. neusklajeni z uradnimi interpretacijami preteklosti, oz. kako se individualni spomin prepleta s kolektivnimi nacionalnimi reprezentacijami preteklosti. Kot je opozorila že Marta Verginella, so določena vprašanja obdobja fašizma še vedno slabo raziskana. Gre predvsem za vprašanja »oblik in podpore, ki jo je fašistični režim užival med posameznimi plastmi prebivalstva, pa tudi za vprašanje socialnega in gospodarskega vpliva materialnih bonitet, ki jih je Mussollinijeva oblast tudi na Primorskem tako kot drugje v Italiji podeljevala najrevnejšim …«. Razloge za takšno stanje Verginella vidi v »kočljivosti vprašanj, ki že ob dosedanjem poznavanju tematike ne dopuščajo enostavnih ločnic med fašistično državo in slovensko družbo, niti ne zarišejo odločne črte med Italijani – fašisti in Slovenci – antifašisti, tj. ne dovoljujejo tistega enoznačnega, črno-belega prikaza primorske zgodovine, ki je edini funkcionalen »idealni« nacionalni pripovedi« (Verginella, Primorski upor fašizmu 1920–1941, 2008, str. 10–11). V prispevku se osredotočam predvsem na pripovedi pričevalcev v času fašizma, ki prehajajo od spominov in sovpadajo z nacionalnim kolektivnim spominom. Nanašajo se na raznarodovalne pritiske Italijanov in upor Slovencev, vse do odkrivanj sivih con zamolčane in travmatične preteklosti, ki se odražajo v različnih oblikah sodelovanja s fašističnim režimom.