Osrednji namen predavanja je predstavitev prezrtega dela zgodovine zdravstva na Slovenskem, v katerem so pomembno vlogo imele sestre usmiljenke (Družba hčera krščanske ljubezni). Ob prihodu na slovenska tla leta 1843 so se v skladu s svojo karizmo posvetile oskrbi bolnih in onemoglih. Na pragu druge svetovne vojne je Družba na Slovenskem dosegla svoj zenit: štela je 1239 članic, ki so delovale v 20 zdravstvenih zavodih. Fašistična oblast na Primorskem in nacistični okupator na Štajerskem sta zakrivila ukinitev nekaj tamkajšnjih postojank, oboje pa prekaša ravnanje slovenske povojne oblasti, ki se je v sklopu širšega protiverskega preganjanja odločila sestram prepovedati delo v vseh zdravstvenih, vzgojnih, izobraževalnih zavodih in v večini socialnih ustanov. Tovrstna politika je dosegla vrh 8. marca 1948, ko so bile sestre primorane v enem samem dnevu zapustiti zdravstvene zavode po Sloveniji, ob tem pa jih je bilo odpuščenih 249. Do konca leta 1948 so bili nacionalizirani že vsi zavodi in nepremičnine v lasti Družbe. Del sester je zaživel izven skupnosti in deloval po svojih močeh v domačem okolju, del pa jih je odšel v bolnišnice v Srbiji in Makedoniji, kjer so jih, spričo pomanjkanja strokovnega zdravstvenega osebja, pragmatično zaposlili v tamkajšnjih zdravstvenih zavodih.