Ljubljano in njeno širšo okolico je v nočnih urah 14. aprila 1895 stresel močan potres. Čutili so ga vse od Dunaja do Splita ter od Toskane. Prvi sunek, do katerega je prišlo ob 23:17, je tresel zemljo 23 sekund. Samo do popoldneva naslednjega dne so opazovalci našteli še 47 popotresnih sunkov, zemlja pa se ni umirila še več mesecev. Potres je terjal 10 življenj, od tega tri otroška, mnogo ljudi pa je bilo poškodovanih. V prvih dneh po potresu so se pokazale prave razsežnosti katastrofe. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost ljudi, zavarovati nevarna področja in poskrbeti za prenočišča in hrano. Prva pomoč, v začetku najbolj potrebna, je bila medsebojna. Hitro so se odzvali tudi občinska, deželna in državna oblast ter razni dobrotniki in dobrodelne organizacije širom monarhije. Preskrba s hrano in vodo ter higienski ukrepi so pripomogli, da se med prebivalstvom niso razširile epidemije, a do napak je vseeno prihajalo. Humanitarna in organizirana (javna) pomoč sta poskrbeli, da so prebivalci Ljubljane preživeli katastrofo ter dočakali dolgoročnejše ukrepe, ki pa so v marsičem prispevali k modernizaciji mesta.