Čeprav z nekom delaš in druguješ (to je sicer v slovenščini redko uporabljena beseda, vendar po Slovarju slovenskega knjižnega jezika dopuščena –sic!, pomensko pa ustrezna, saj pomeni biti v tovariških, prijateljskih odnosih) več kot petintrideset let v istem »poslu«, deliš z njim vse dobro in vse slabo, kar pač znanost in raziskovalna dejavnost dajeta (in jemljeta), nastopi za pisca takšnega zapisa, ko je treba kolega in prijatelja »predstaviti« ob njegovem življenjskem jubileju, nekakšna zadrega. Da, tudi najmlajši iz skupine, ki smo prišli na takratni Inštitut za zgodovino delavskega gibanja skupaj v »bloku«, Damijan Guštin, je dopolnil šestdeset let. Ko z nekom delaš in si v prijateljskih in tovariških odnosih domala vse svoje (in njegovo) delovno obdobje, je za pisca pravi izziv, ko razmišlja, kako na kratko in jedrnato predstaviti prijatelja v njegovi profesionalni in osebnostni podobi. Bojiš se, da česa ne bi pozabil.