Že pred začetkom prve svetovne vojne je tekla razprava, ali bi bilo primerno angažirati bolniške sestre pri oskrbi ranjencev v primeru hujših naravnih katastrof ali večjega vojaškega obračuna. Po izbruhu prve svetovne vojne so avstrijske oblasti odprle prve strežniške šole pri lokalnih bolnicah. Med vojno je na Kranjskem delovalo približno 250 bolniških sester s predpisano plačo, pokojnino in možnostjo dopusta. Šlo je za povsem nov lik strežnice/bolniške sestre, ki je bila odgovorna za oskrbo ranjencev. S svojo prisotnostjo je posegala v dihotomijo javno/fronta-zasebno/zaledje. V podobi bolniške sestre se tako najbolje razkrije nelagodje razmerja vojska- ženske, pa tudi nelagodje spremenljivih moralnih norm, ki jih začutijo vojaki v njihovi oskrbi (izginjanje predpisane nevednosti, pasivna vloga ženske se spremeni v aktivno in obratno). Del slovenske javnosti se je razburjal zaradi njihove dvomljive »moralnosti«, ki naj bi bila posledica vsakodnevnih stikov z moškimi, del pa je v njih videl poosebitev materinske skrbi in ljubezni, ki se je postavljala ob bok vojakom - herojem