Slovenci so kot državljani Avstro-Ogrske z državljansko vojaško obvezo in lojalnostno bili zavezani svoji strani, Avstro-Ogrski in s tem trozvezi. Do antante so lahko zavzemali le osebna stališča, ki so bila vezana predvsem na razpor med državljansko lojalnostjo in nezadovoljstvom z lastnim nacionalnim notranjepolitičnim položajem v državi, pa tudi širšimi presojami, med katerimi je bil pomemben predvsem odnos do srbske države. Odnos do antante sploh je bil od maja 1915 tudi pod močnim vtisom dejstva, da je na antantno stran prestopila Italija, o katere ceni za prestop, vsebini londonskega pakta, so se širila ugibanja in informacije. Dlje od načelnih stališč so se lahko tisti Slovenci, ki so jim osebne razmere dajale možnost odločati se, odločili za aktivno sodelovanje v antantnih vojaških naporih: najprej tisti v ruskem vojaškem ujetništvu s prostovoljnim vstopom v srbsko vojsko in nato tudi v italijanskem vojnem ujetništvu za vstop v prostovoljsko enoto, ki se je borila na antantni strani, pa tudi izseljenci.