Prof. dr. Ignacij Voje, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in dopisni član HAZU, sodi med zgodovinarje z zelo tesnim stikom s svetom arhivov in arhivskih gradiv. Njegov znanstveni opus temelji na večdesetletnem raziskovalnem delu v arhivih, sploh v dubrovniškem državnem arhivu. V slednjem je v letih 1954–1988 proučeval starejše gradivo za dubrovniško in regionalno politično, gospodarsko ter družbeno zgodovino. Arhivskim fondom, ki so povezani z dubrovniško poznosrednjeveško kreditno trgovino, s tamkajšnjim pomorstvom in z drugimi vidiki gospodarskega življenja, je dobesedno namenil leta efektivnega časa. Ta čas je bil prežet s tesnimi stiki s tamkajšnjimi arhivisti, z učenjem, debatami, skupnim prebiranjem težkih pasusov in predvsem s sodelovanjem v dobro zgodovinske znanosti in arhivske stroke. Njegova znanstvena in druga dela tako preveva globoko spoštovanje do arhivov in varuhov arhivskega gradiva. Eno njegovih zadnjih del, Starodavni Dubrovnik (Celjska Mohorjeva družba, Celje 2011), je posvečeno uglednemu dubrovniškemu arhivistu, dr. Zdravku Šundrici, osebi, ki je profesorju Ignaciju Vojetu pomagala ne samo pri njegovem arhivskem delu, ampak tudi pri oblikovanju lastnega odnosa do ustvarjalcev gradiva in njegovih preteklih raziskovalcev, med katere sodita tudi Fran Miklošič in Gregor Čremošnik. Prof. Ignacij Voje v svojih delih nikoli ne pozabi pojasniti številnih okoliščin hrambe in preučevanja arhivskega gradiva, ki ga je proučeval sam ali pa njegovi predhodniki. To ne velja samo za dubrovniško gradivo, ampak tudi za gradivo, shranjeno v slovenskih arhivih, predvsem v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani in Arhivu Republike Slovenije...