Peter Štih je nedvomno eden tistih slovenskih zgodovinarjev, ki ga javnosti ni potrebno posebej predstavljati. Pa ne samo ožji sferi zgodovinske znanosti, kjer je s kvaliteto svojih del in časovnim razponom, ki ga kompetentno obvlada – od zgodnjega srednjega veka preko poznosrednjeveških tem vse do vprašanj nastajanja slovenske nacionalne zavesti in historiografije – dokazal, da sodi v sam vrh. Medijsko je prisoten tudi v širši javnosti, kjer si drzne razgaliti kakšen zgodovinski mit, v kakršne smo včasih klišejsko ujeti še od šolskih klopi. A prepoznavnost in samozadostnost v podalpski deželici za resnega in predanega znanstvenika ne moreta – in ne bi smeli biti – zadovoljivi. Zaslužen ugled v domači srenji – vsaj v zgodovinopisju in še kakšni humanistični znanosti – namreč ne pomeni tudi prepoznavnosti raziskovalca in njegovih znanstvenih dosežkov v tujini. Za to se mora znanstvenik pogosto potruditi sam, z aktivnim obiskom tujih znanstvenih srečanj, objavami v tujih znanstvenih revijah (npr. tudi z lastnim plačevanjem prevodov). Da, gre za samopromocijo – a v pozitivnem smislu. Nenazadnje gre pri publiciranju kvalitetne slovenske znanosti v tujini za promocijo naših dosežkov, naše kulture in identitete ter za utrjevanje naše prepoznavnosti, ki nam je v svetu tako manjka...