Reka je od pradavnine ljudem predstavljala možnost preživetja. Ob rekah so postavljali prva naselja in obrtne delavnice. Njihovo plovnost so zelo dobro izkoriščali tudi Rimljani, ki so na naših tleh postavili številna pristanišča. Na vzhodnem delu današnje Ljubljane je bila v rimskih časih v Spodnjem Kašlju tik ob pristanišču večja kmetija, le lučaj stran ob sotočju Ljubljanice in Save pa vojaška utrdba, ki je služila predvsem za nadzor nad rečnim prometom. Ob vznožju vojaške utrdbe so postavili manjše pristanišče za privez ladij in skladišče. V srednjem veku so kašeljsko pristanišče upravljali ljubljanski mali in veliki čolnarji. Na reki Savi je bilo v bližini manjše pristanišče v Klečah (Dol pri Ljubljani), veliko večje pa v Litiji. Savski brodarji so pluli do Mokric, včasih pa tudi dlje na hrvaško ozemlje. Po izgradnji zapornic med Selom in Fužinami je postal ta del Ljubljanice težko prevozen, zato je pristanišče Spodnji Kašelj začelo propadati. Vedno več trgovskih ladji je priplulo le do vznožja Zaloga, kjer so tovor naložili na vozove in ga odpeljali v Ljubljano. V začetku 18. stoletja je bilo v kraju zgrajeno največje rečno pristanišče na Kranjskem, njegova razvitost in neposredna povezava z glavnim mestom Kranjske pa je omogočila razvoj žitne trgovine ter botrovala nastanku številnih obrtnih delavnic in manufaktur.