logo

/

Thesis and textbooks

/

Graduate Thesis

Klerikalci v književnosti in publicistiki liberalcev (1890-1914)


Co-author(s):Rok Stergar (ment.), Tone Smolej (ment.)
Leto:2013
Publisher(s):Univerza v Ljubljani; Filozofska fakulteta, Ljubljana
Language(s):slovenščina
Type(s) of material:text
Rights:
CC license

This work by Neja Blaj Hribar is licensed under Creative Commons Attribution-NonCommercial-NoDerivs 4.0 International

Files (1)
Name:Neja_Blaj-Hribar.pdf
Size:816.07KB
Format:application/pdf
Open
Download
Description
Z ideološko ločitvijo slovenske stranke v začetku devetdesetih let 19. stoletja se je na Kranjskem oblikovala nova politična fronta. Med Katoliško narodno (kasneje Slovensko ljudsko) in Narodno (kasneje Narodno napredno) stranko se je vnel goreč boj za volivce in oblast na Kranjskem. Zaradi postopne demokratizacije sistema in s tem večanjem števila volilnih upravičencev, sta stranki morali najti način za nagovarjanje novih volivcev. Naraščalo je število političnih shodov, izhajati so začeli novi časopisi, ki so povečini bili strankarska glasila. Pri političnem boju ni pomembno le, da predstaviš lastno stranko v najlepši luči, ampak tudi da očrniš drugo. Z oblikovanjem negativne podobe drugega in njihovo kritiko, samodejno predstaviš sebe kot njihovo nasprotje. Osrednji dnevnik Narodne stranke Slovenski narod je pomemben informator o političnem dogajanju tistega časa in hkrati izvrsten vir za raziskovanje politične propagande stranke. Tako v člankih kot literarnih in polliterarnih zapisih pod črto, se izrazito kaže, kakšno podobo so želeli ustvariti o svojih največjih političnih tekmecih. Katoliško narodno oziroma klerikalno stranko so ocenjevali kot narodu nasprotno, njihov socialni program je bil le agitacijsko sredstvo, gospodarske organizacije pa namenjene denarnemu okoriščanju ustanoviteljev in priklenitvi ljudi na njihovo stranko. Člani so zgled nepoštenja, pretkanosti ali neumnosti, so koristoljubni, pohlepni in pokvarjeni. Pogosto so omenjeni nekateri vidnejši člani, katerih podoba se večkrat spreminja, a posplošeno bi lahko govorili, o dogmatiku Antonu Mahniču, povzpetniku Ivanu Šusteršiču, pijanem socialistu Janezu Evangelistu Kreku in lažnomoralnem avtorju pornografskih spisov Antonu Bonaventuri Jegliču. Rimskokatoliška cerkev, ki je za liberalce del klerikalne stranke, se je v politiko vmešala zaradi lastnih koristi in želje po popolni nadvladi nad ljudstvom. Duhovnike je politika pohujšala, postali so hujskaški, pokvarjeni, ne držijo se poklicnih zaobljub (celibata, skromnosti) in izkoriščajo verne ljudi za lastne koristi.
Metadata (12)
  • identifierhttps://hdl.handle.net/11686/30933
    • title
      • Klerikalci v književnosti in publicistiki liberalcev (1890-1914)
    • creator
      • Neja Blaj Hribar
    • contributor
      • Rok Stergar (ment.)
      • Tone Smolej (ment.)
    • subject
      • klerikalci
      • liberalci
      • politične razmere
      • klerikalni tabor
      • cerkev
      • ideološki spori
      • klerikalizem
      • liberalizem
      • publicistika
      • Slovenija
      • slovenska književnost
      • 1890-1914
      • clericals
      • liberals
      • publicistic
      • Slovenia
    • description
      • Z ideološko ločitvijo slovenske stranke v začetku devetdesetih let 19. stoletja se je na Kranjskem oblikovala nova politična fronta. Med Katoliško narodno (kasneje Slovensko ljudsko) in Narodno (kasneje Narodno napredno) stranko se je vnel goreč boj za volivce in oblast na Kranjskem. Zaradi postopne demokratizacije sistema in s tem večanjem števila volilnih upravičencev, sta stranki morali najti način za nagovarjanje novih volivcev. Naraščalo je število političnih shodov, izhajati so začeli novi časopisi, ki so povečini bili strankarska glasila. Pri političnem boju ni pomembno le, da predstaviš lastno stranko v najlepši luči, ampak tudi da očrniš drugo. Z oblikovanjem negativne podobe drugega in njihovo kritiko, samodejno predstaviš sebe kot njihovo nasprotje. Osrednji dnevnik Narodne stranke Slovenski narod je pomemben informator o političnem dogajanju tistega časa in hkrati izvrsten vir za raziskovanje politične propagande stranke. Tako v člankih kot literarnih in polliterarnih zapisih pod črto, se izrazito kaže, kakšno podobo so želeli ustvariti o svojih največjih političnih tekmecih. Katoliško narodno oziroma klerikalno stranko so ocenjevali kot narodu nasprotno, njihov socialni program je bil le agitacijsko sredstvo, gospodarske organizacije pa namenjene denarnemu okoriščanju ustanoviteljev in priklenitvi ljudi na njihovo stranko. Člani so zgled nepoštenja, pretkanosti ali neumnosti, so koristoljubni, pohlepni in pokvarjeni. Pogosto so omenjeni nekateri vidnejši člani, katerih podoba se večkrat spreminja, a posplošeno bi lahko govorili, o dogmatiku Antonu Mahniču, povzpetniku Ivanu Šusteršiču, pijanem socialistu Janezu Evangelistu Kreku in lažnomoralnem avtorju pornografskih spisov Antonu Bonaventuri Jegliču. Rimskokatoliška cerkev, ki je za liberalce del klerikalne stranke, se je v politiko vmešala zaradi lastnih koristi in želje po popolni nadvladi nad ljudstvom. Duhovnike je politika pohujšala, postali so hujskaški, pokvarjeni, ne držijo se poklicnih zaobljub (celibata, skromnosti) in izkoriščajo verne ljudi za lastne koristi.
    • publisher
      • Univerza v Ljubljani; Filozofska fakulteta
    • date
      • 2013
    • type
      • besedilo
    • language
      • Slovenščina
    • rights
      • license: ccByNcNd
    • fileResource