Na ožjem območju spopadov na soški fronti je v Gorici med drugimi pred vojno delovala tudi judovska skupnost. Na Goriškem so bili Judje tretja pomembnejša verska skupnost v deželi. Čeprav maloštevilni, so odločno posegali v mestno življenje. Leta 1915 je bilo v vsej deželi okrog 250 Judov. Velika večina jih je prebivala v deželnem glavnem mestu. V nekdanjem getu blizu cerkve Sv. Ivana so si že leta 1756 sezidali sinagogo. Za duhovno oskrbo goriške judovske skupnosti je od leta 1911 skrbel rabin Herman Friedenthal, ki je bil od 1915 do 1919 v begunstvu na Madžarskem. Sinagoga v Gorici je delila usodo porušenega mesta, ponovno so jo odprli šele leta 1920. Goriški Judje, ki so pred vojno večinoma podpirali italijansko politično stvarnost v deželi, so se med vojno vključili v avstro-ogrske enote, nekaj pa jih je prešlo na italijansko stran in so se kot iredentisti borili za zmago Italije. Prva svetovna vojna hkrati pomeni največjo koncentracijo judovskih vojakov na slovenskih tleh. Med številnimi vojaki avstro-ogrske in italijanske armade, ki so se borili na soški fronti, so bili med ostalimi namreč zastopani tudi Judje. Nanje še danes spominjajo ohranjeni grobovi na nekdanjih avstro-ogrskih vojaških pokopališčih. Danes goriške judovske skupnosti ni več, bila je uničena med 2. svetovno vojno. Ostaja pa sinagoga, ki je bila leta 1984 spremenjena v muzej, in judovsko pokopališče v Rožni dolini pri Gorici.