Na podlagi analize eksistenčne krize leta 1752 se bo prispevek osredotočil na analizo prišlekov, ki so se v času najhujšega pomanjkanja osnovnih živil znašli v prestolnici. Prehrambne/eksistenčne krize so namreč naraščale z oddaljenostjo od zadnje žetve oziroma letine in so bile hujše, če je bilo več letin zapored slabih. Praksa, s katero se je soočila Ljubljana leta 1752, ni bila nekaj nenavadnega ali novega med eksistenčnimi krizami zgodnjega novega veka, a je ena redkih, ki je tako dobro dokumentirana. Vzporedni vir, ki je sicer ohranjen samo za eno župnijo, bo na mikro primeru pokazal, kako huda in kako dolga je bila ekstremna kriza in lakota, ki jo je posredno ali neposredno povzročilo pomanjkanje osnovnih živil. Kvantitativna analiza namreč potrjuje splošne ocene v historiografiji, da so ekstremne eksistenčne krize, ki jih je povzročilo pomanjkanje osnovnih živil na eksistenčno mejo in pod njo v povprečju potisnile med 55 in 65 % naseljene populacije. Pomanjkanje osnovnih živil je bila posledica slabe letine žit in vina ter hkrati tudi pomanjkanja sena in so bile posledica vremenskih razmer v letih pred tem. Osnovna hipoteza analize je, da je neučinkovitost obvladovanja kriz utrjevala kolektivni strah pred kontaminacijo mestnih prostorov s strani revežev. Začasni ukrepi v času krize v omejenem obsegu vplivajo na spreminjanje sredstev za premagovanje krize in izogibanja podobnim krizam, ki jih povzroči pomanjkanje osnovnih živil, po drugi strani bistveno vplivajo na načine percepcije krize in kolektivnih mentalitet ter odločanja o kriznih ukrepih tako s strani oblasti kot s strani prizadetih.