Habilitacijsko delo nemškega zgodovinarja dr. Joachima Höslerja, prva analitična študija o začetkih modernega nacionalnega gibanja pri Slovencih do srede 19. stoletja izpod peresa kakega tujega zgodovinarja, nastavlja slovenskim zgodovinarjem ogledalo, iz katerega jasno odseva preveč nacionalistična podoba slovenske zgodovine. Za razliko od mnogih slovenskih (literarnih) zgodovinarjev, ki razumevajo narod kot »naraven, od boga dan način za razvrščanje ljudi« (E. Gellner), ima Hösler narode za modern in kakovostno nov fenomen, katerega zametki segajo v čas »modernizacijskega prehoda« ob koncu 18. stoletja. Kljub jasni navezavi na modernistične in konstruktivistične koncepte, se povsem ne poistoveti z nobenim izmed konkretnih »modelov« (Anderson, Gellner, Hobsbawm), ampak ohranja do vseh kritično distanco. Prav v procesu nacionalnega oblikovanja pri Slovencih vidi namreč vse preveč dokazov, da imajo mnoge uveljavljene teze, ki se pojavljajo takorekoč v vseh teorijah nacionalizma, zgolj relativno vrednost.