Jožeta Pirjevca sem prvič srečal enkrat na začetku svoje akademske poti v zgodnjih devetdesetih. Od takrat sva sodelovala pri mnogih domačih in mednarodnih projektih in se srečevala na posvetih po raznih koncih sveta, pa tudi zasebno, prijateljsko. Že ob začetnem poznanstvu me je presenetil, tako kot najbrž vse, s svojo odprtostjo, elokventnostjo in širokim poznavanjem ne samo zgodovinopisja, ampak tudi literature, gledališča, opere in umetnosti sploh. Razdalje mu pri tem ne pomenijo dosti. »Sem včeraj gledal Nabucco (ali pač karkoli) na Siciliji ali v Milanu«, je znal ob dopoldanski kavi navreči kar tako, mimogrede.