Knjiga nas skozi spomine duhovnika Jožeta Lampreta popelje v obdobje prve polovice dvajsetega stoletja, in sicer tako, kot ga je živel in dojemal Lampret, rojen leta 1903 v Šoštanju. Svoje spomine je pisal v času, ko kot izobčen duhovnik ni smel opravljati duhovniškega poslanstva. Cerkev ga je izobčila, ker je v partizanih kot verski referent 14. divizije maševal, spovedoval, poročal in pokopaval mrtve brez dovoljenja pristojnega škofa, in ker po vojni ni upošteval prepovedi pisanja v glasila, ki jih je izdajalo Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov, katerega ustanovitelj je bil. V pričujoči knjigi so objavljeni Lampretovi spomini tako, kot jih je sam napisal.