Tiskana izdaja nekoliko predelane (naslovi) in razširjene (prologi in šesto poglavje) disertacije Floriana Thomas Rulitza je vredna pozornosti iz več razlogov. Čeprav bi bila zanimiva primerjava med besedilom leta 2010 na celovški univerzi zagovarjane disertacije in besedilom knjižne izdaje, se v to ne kaže spuščati. To bi zanimalo le ozek krog zgodovinarjev. Bralec bo vzel v roke knjigo in bo – če ni ravno zgodovinar – imel zaradi gostote podatkov in citirane literature ter virov svoje težave. Soočeni smo z vrsto pomanjkljivosti, ki jih avtor skuša nadomestiti ali prikriti s citiranjem pripovedi prič časa, ki ostajajo zgodovinsko nepreverjene. Mislimo predvsem na domala dosledno ignoriranje pomembne slovenske literature, tako »uradne« (tako avtor označuje zgodovinopisje v Sloveniji in v Jugoslaviji vse nekako do leta 1991) navedimo le Borisa Mlakarja, Slovensmo domobranstvo in Ivana Jana, Koroški odred kot obsežne literature slovenske emigracije, kar nemara še bolj preseneča. Del zadnje je celo natisnila ali založila celovška Mohorjeva. Periodike slovenske politične emigracije Rulitz niti ne navaja. Upravičeno je vprašanje, ali je mogoče napisati monografijo o povojni usodi slovenske emigracije, ne da bi avtor v zadostni meri upošteval ta dela.