V slovenski javnosti se je zanimanje za prvo svetovno vojno v zadnjem dvajsetletju znatno povečalo. Nove monografije, posvečene vojnim dogajanjem na soški fronti, so našle širok krog bralcev in z razširitvijo vojaškozgodovinske obravnave na celovitejše preučevanje vojnega dogajanja je poraslo tudi zanimanje za dolgo hranjene, a širši slovenski javnosti nepoznane, dnevnike in spomine. Po vsej verjetnosti bi lahko bili s slovenskim seznamom objavljene vojne avtobiografske literature zadovoljni, če se ne bi ozirali k sosedom in ugotovili, da je, denimo v Italiji in Avstriji, objavljanje vojnih dnevnikov, korespondenc in spominov veliko bolj razširjeno in tudi bolj sistematično. Skromnost slovenskega izbora memorialistike, korespondenčne in dnevniške dokumentacije je še bolj razvidna, če vzamemo v pretres Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo, to je države, ki so že po koncu prve svetovne vojne razvile močan kult padlih in ga pospremile z razvejenim izdajanjem avtobiografske vojne proze. Razloge za neobsežnost slovenskega izbora vojne avtobiografike bi veljalo po mojem iskati tako v slovenskem političnem in kulturnem odnosu do prve svetovne vojne kot v dolgoletnem zanemarjanju avtobiografike.