Danes se ne spominjam več natančno, kdaj sem se prvič srečal s Francem Rozmanom (prijateljsko: Frančkom), gotovo pa je, da sva se v jeseni nemirnega leta 1968 na Dunaju, kjer sva nekaj časa oba (jaz bolj kratko in Franček dlje) bivala kot štipendista, že prijateljsko družila in srečevala v kavarnah in gostilnah. Franček me je na Dunaju seznanil s krogom (tedaj prav tako še mladih) koroških in dunajskih Slovencev, kar je vsaj nekatere med nami povezalo v trajno, do danes trajajoče prijateljstvo, sam pa je name podobno kot z brezštevilnimi, zvečine zabavnimi zgodbami in zgodbicami, ki jih je znal pripovedovati ob vsaki uri dneva, napravil vtis s svojo načitanostjo.