V slovenski spominski literaturi poznamo nič koliko krajših besedil na temo druge svetovne vojne. Spomini Ane Jug - Olip pa so nekaj posebnega. Napisala jih je žena, ki je bila v selski dvorazrednici soočena s slovenščini nenaklonjenim učiteljem, politično je bil njen odkrit nasprotnik in v Selah je nastopal kot eksponent nemške nacionalistične miselnosti. Kljub popolnoma slovenski okolici se je Ana Olip pismene slovenščine tako naučila pri slovenskem prosvetnem delu in ob branju slovenskih knjig ter bila z njo soočena v domači župni cerkvi. Dolgo je potrebovala, preden se je odločila, da napiše svoje spomine. Iz številnih spominskih zapisov vemo, da je to težaško delo, ker se avtorjem vračajo spomini na trpljenje, stalno poniževanje in smrtne nevarnosti. Na tem mestu nas ne zanimajo zapisi o šegah in navadah, saj lahko domnevamo, da je bila Ana Jug - Olip med tistimi, s katerimi je bila v stiku Marija Makarovič, ko je pisala obširno narodnopisno-sociološko študijo o Selah in Selanih (Celovec, 1994). V središču naše pozornosti je čas po »anšlusu« Avstrije nemškemu rajhu tja do njegovega zloma in prvega leta po obnovi samostojne in neodvisne Avstrije (str. 45–133).