Po navadi se jubilejni zapisi o kolegih in prijateljih, dolgoletnih sodelavcih iz kroga zgodovinarjev začnejo s kakšno prisrčno anekdoto ali zelo osebnim spominom avtorja zapisa na jubilanta. Kdaj sta se spoznala, kaj sta doživela skupaj, pri katerih projektih sta sodelovala. Sam se (trenutno) ne morem spomniti nobenega posebnega veselega anekdotičnega dogodka v zvezi z jubilantko, ki bi bil primeren za pričujoči zapis. Spominov je seveda veliko, in ti so prijetni, manj prijetni, pa tudi kakšen neprijeten se najde vmes. Tako je pač, ko z nekom delaš, sodeluješ, druguješ vrsto let. Za Jerco Vodušek Starič, med prijatelji in kolegi je znana kot Jera, nikakor ni mogoče reči, da te pusti hladnega ali neprizadetega...