Vsi, ki znanstveno–raziskovalno in publicistično delo dr. Bojana Godeše, znanstvenega svetnika na Inštitutu za novejšo zgodovino spremljamo že dlje časa, vsaj od njegove prve monografije o slovenski inteligenci v viharju druge svetovne vojne naprej, nismo spregledali njegovega raziskovalnega interesa, ki je v zadnjih letih veljal tudi in predvsem položaju ter vlogi slovenskega katoliškega tabora neposredno pred okupacijo. Zato je bilo pričakovati in si želeti, da bodo izsledki poglobljenega študija te problematike slej ko prej luč sveta ugledali v zaokroženi celoti. Ko govorimo o problematiki, ne mislimo zgolj na določeno vsebino, temveč tudi na njeno dejansko problematičnost, ki jo v kontekstu širšega (pred in po)vojnega obdobja uvršča med najtežavnejša poglavja slovenske zgodovine, katerih dediščina in zapuščina še vedno odmevata tako na političnem in medijskem terenu kot hodnikih in labirintih slovenskega zgodovinopisja. Ter vedno znova zastavljata vprašanje, kdaj bo napočil čas, ko bo na razmere, v katerih se je ob izbruhu druge svetovne vojne in še posebej okupacije znašel slovenski narod in njegova politična elita, mogoče pogledati izven čustveno nabite bipolarne kulturne, politične in znanstvene optike, ki v pogosto povsem nekritičnem in neobjektivnem vrednotenju idealizira »svojo« in demonizira »nasprotno« stran. Tako tiste, pred letom 1991 prevladujoče, danes pa čedalje šibkejše in v profesionalnih krogih dejansko že presežene, ki v odnosu do slovenskega političnega katolicizma ne uspe obiti ideološko konotiranih dogmatskih oznak o protinarodnemu klerofašističnemu hlapčevstvu in izdajalstvu. Kot one druge, ki v revizionistični vnemi po letu 1991 (še prej pa v emigrantskih krogih), vse antikomuniste zgolj zaradi njihovega antikomunizma (ali celo antilevičarstva) avtomatično uvršča med protifašiste in demokrate, ob tem pa prostodušno relativizira, marginalizira ali celo miži pred tistimi dejstvi, ki taisto podobo osvetljujejo v drugačni luči.