Eden najbolj izstopajočih vtisov o celjski zgodovini je gotovo ta, da z umorom zadnjega celjskega grofa oziroma kneza leta 1456 nad Celje pade mrak. Vtis je popolnoma napačen, nakazujeta z izdajo pomembnega vira za celjsko zgodovino dva uveljavljena in tudi že z najvišjimi slovenskimi priznanji nagrajena zgodovinarja Matjaž Bizjak in Aleksander Žižek. Zmotna mračna podoba Celja je zrasla predvsem na zgodovinsko-mitoloških zelnikih, ki so se napajali izključno s perspektive mogočnikov z gradu, ne pa s perspektive mesta v njegovi senci. Matador domačega celjskega zgodovinopisja Žižek nam je s svojimi objavami v zadnjih letih to že večkrat jasno namignil, tokrat pa je sodelovanje in izdatni doprinos mojstra srednjeveškega računovodstva Bizjaka na svetlo – seveda ob založniški podpori inštitucij, kjer si plodna pisca služita kruh – pripeljalo knjižno izdajo, ki v podobo tega mračnega Celja na pragu novega veka prižiga novo luč.