Priznajmo si: v Sloveniji komaj kdo ve, kdo je bil Eduard von Taaffe. Če bi postavili to vprašanje za milijon evrov na televizijskem kvizu, organizatorjem prav gotovo ne bi bilo treba izplačati denarja. Pa vendar je bil pomemben človek, ki je celih 14 let kot ministrski predsednik krmaril politiko avstrijskega dela monarhije. In kar je najbrž za razvoj slovenskega nacionalizma najbolj pomembno - slovenski politiki kot delčku svojega "železnega obroča" je pustil zadihati. Ne sicer globoko, vendar dovolj, da se je razvijala naprej. Tisti načitanci, ki to obdobje poznajo vsaj megleno, pa povezujejo Taaffejevo ime z besedo drobtinica. V tem je seveda veliko resnice, politika Slovencev v tem obdobju je bila lahko samo drobtiničarska. Prebrisani Taaffe jim je zelo redko ponudil korenček, jih je pa zato toliko bolj pogosto strašil s palico ponovne nemškoliberalne prevlade. A vendar so bile te drobtinice za slovensko stvar v tej fazi nacionalne integracije ključnega pomena. No, Taaffe tudi v današnjem avstrijskem prostoru najbrž ni najbolj znana zgodovinska osebnost. Bil je pač tisti, ki je prekinil nemško liberalno vladavino s pomočjo konservativcev in Slovanov. Kar v Avstriji ne zveni ravno lepo. Še zlasti zato, ker velja v avstrijski javnosti nemški liberalizem za pozitivnega. Ne nazadnje imajo glavne politične struje avstrijskih Nemcev, ki so po 1918 prevladovale v Avstriji, svoje korenine ravno v razvalinah avstrijsko-nemškega liberalizma.