»Slovensko zgodovinopisje ga šteje k svojim utemeljiteljem, nemško raziskovanje ga mora prej še odkriti.« S temi besedami na zadnji strani platnic sta v Rimu živeči avtorici, glavna avtorica Nemka s severa in soavtorica napol Slovenka napol Italijanka iz Trsta, pospremili med bralstvo nemško govorečih dežel pregledno znanstveno delo o kranjsko-slovenskem polihistorju, katerega ime in podoba sta v »razširjeni« Kranjski, današnji Sloveniji, postala že kar nekakšna zaščitna blagovna znamka oziroma vztrajna spremljevalca skozi življenje vseh današnjih generacij Slovencev. Nemški znanstveni, strokovni in kulturni srenji pa, kot da bi se Valvasor po končani prvi svetovni moriji 20. stoletja nepovratno odmaknil v »svet onstran Karavank«, saj bi od zadnje monografije o njem in njegovem delu, izdane v nemškem jeziku (P. Radics, 1910), čez dve leti minilo že celo stoletje. Avtoricama gre vsekakor pritrditi, da bo nemška strokovna srenja našega polihistorja morala šele odkriti, a moramo trditvi dodati, da ga ne bo odkrivala čisto brez podlage in prvič, temveč ponovno. Nanj so sicer pozabili celo njegovi na novo odkriti biološki potomci, danes po večini raztreseni prav po nemško govorečih deželah, od raziskovalcev preteklosti pa v sosednem velikem morju nemškega jezika vedo za Valvasorja le maloštevilni poznavalci slovanske soseščine, še največ seveda v Avstriji. Prezrt ostaja kljub dejstvu, da ga tudi sodobni nemški bralec lahko prebira in brez posebnih težav razume v izvirniku (spomnimo na Trofenikovo münchensko faksimilno izdajo Slave), medtem ko je slovenski, ki ga Valvasorjev opus najbolj neposredno nagovarja, kljub dobrim obetom in napovedim še vedno prikrajšan za prevod glavnine Slave vojvodine Kranjske v svoj jezik.