Centralna pravosodna knjižnica je začela s svojim poslanstvom po zlomu Avstro-Ogrske leta 1918, ko je bilo z odlokom Narodne vlade ustanovljeno Višje deželno sodišče v Ljubljani (delovati je začelo 1. decembra 1918). Sočasno je bila na pobudo njegovega predsednika Ivana Kavčnika (in s privolitvijo Poverjeništva za pravosodje) ustanovljena Centralna knjižnica (kasneje preimenovana v Centralno pravosodno knjižnico), ki je delovala v okviru sodišča (sestavljale so jo knjižnica Deželnega sodišča, knjižnica društva Pravnik in knjižnica Juridičnega društva).
Začetni knjižnični fond je obsegal gradivo knjižnice Deželnega sodišča (osnovo so predstavljale nemške strokovne knjige, dunajsko pravno časopisje in zakoni). Pokrajinska uprava za Slovenijo je leta 1921 Centralni knjižnici podarila dragoceno zbirko knjižnice Juridičnega društva (Juristische Gesellschaft in Laibach - Juristenverein (1861–1923)), ki je bila bogato založena, predvsem s starimi pravnimi knjigami. Del te zbirke je tudi Zbirka patentov, odlokov, predpisov, norm, navodil, okrožnic ipd., ki so jih izdali Karl VI., Marija Terezija in Jožef II. (Sammlung verschiedener unter der Regierung Carl VI., Maria Theresia und Josef II. ergangenen Patente, Verordnungen, Vorschriften, Normen, Instruktionen, Cirkulare etc.).
Fond Centralne pravosodne knjižnice je izredno bogat. Obsega namreč vso slovensko literaturo s področja prava in pravosodja, obsežen del jugoslovanske literature in tujo pravno literaturo. Posebej dragocen je za pravosodje, saj igra pomembno vlogo pri razvoju pravne stroke, kot tak pa je tudi izjemen vir za preučevanje (pravne) zgodovine.