Mnenja o slovenski gospodarski tranziciji so deljena. Če se jo je vse do njenega formalnega zaključka označevalo predvsem kot zgodbo o uspehu, so po letu 2004 v ospredje vse bolj stopala vse prej kot pozitivna mnenja in ocene. Nekateri so Slovenijo označili celo za tranzicijsko poraženko. Leta 2011 je minilo 20 let od osamosvojitve naše države in dve desetletji vsekakor že predstavljata dobo, ko lahko podamo mnenje o tranzicijskem procesu, ki se je na formalni ravni končal z vstopom v EU, tudi z zgodovinskega gledišča. Nekateri imajo glede tega sicer pomisleke, a dejstvo je, da je zgodovinopisje v tem pogledu v zadnjem času naredilo korak naprej. V Sloveniji pa smo šele na začetku, medtem ko v nekaterih državah, kot sta na primer Češka in Nemčija, preučevanje obdobja po letu 1990 ni nič nenavadnega. Strah in skeptičnost zaradi kratke časovne distance in relevantnosti virov sta odveč. Virov je precej, res pa je, da klasični oziroma arhivski viri, ki jih ponavadi uporablja zgodovinopisje, za obravnavano obdobje zaradi zakonskih ovir niso na voljo (vsaj večina njih). S tega vidika bo vsekakor zgodovinar, ki se bo lotil preučevanja področja tranzicije čez trideset ali več let, imel veliko lažjo nalogo. Lažje mu bo predvsem zaradi dejstva, da bo imel glavne procese gospodarske tranzicije popisane in zbrane v arhivskih fondih, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, katero gradivo in koliko le-tega, kar ni že danes dostopno po različnih institucijah, bo predano v arhivsko hrambo. Menim, da med gradivom ni nič takšnega, kar bi bistveno spremenilo moja spoznanja. Ključnega pomena pri raziskovanju se mi zdi predvsem zgodovinarjev pristop k slednjemu, tu mislim posebej na kritični pretres virov in na njihovo selekcijo. Pogosto je mogoče od zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s starejšimi obdobji, slišati, da so njihova dela napisana izključno na arhivskih virih, kar naj bi se razumelo samo po sebi kot relevantno in toliko bolj objektivno, posebej v primerjavi z deli, ki obravnavajo najnovejše obdobje. Sam imam do takšnega pristopa in mnenj zelo skeptičen odnos. Menim namreč, da bi bilo zaželeno, da bi bilo zgodovinopisje tudi v naši državi bolj prisotno v družbi, ko gre za problematiko in procese, ki so časovno manj odmaknjeni. Preveč je nepotrebnega politiziranja, ki je sicer tudi potrebno, a ne o problemih, ki jih mora in more ovrednotiti le stroka ali znanost.