V primerjavi z ostalimi kraji na Slovenskem so se v Ljubljani med okupacijo v času druge
svetovne vojne razvile nekatere specifične oblike odpora proti okupatorju. Mednje sodijo
demonstracije v letu 1943, ki jih zaradi prevladujoče ženske udeležbe v njih označujemo kot
ženske demonstracije. Ženske so se obračale na predstavnike italijanske vojaške in politične
oblasti ter na vodstvo ljubljanske škofije ter sprva zahtevale izboljšanje položaja zapornikov
in internirancev, nato pa njihovo izpustitev. Demonstracijsko gibanje je sprožila vsestranska
eksistencialna stiska, sčasoma pa je za razmah demonstracijskega gibanja postajalo vse bolj
pomembno prizadevanje ljubljanskih aktivistov Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da
vsaj delno spontan nastop žensk zajamejo v organizirano gibanje, stopnjujejo njihovo upornost
in gibanje politično usmerjajo.