Prispevek se osredotoča na nastanek samostana v Sveti Trojici v Slovenskih goricah s prihodom eremitskega reda (obutih) avguštincev leta 1665. Podrobneje opiše sâmo delovanje in življenje v samostanu, prenove in dograditve ter povezanost samostana z drugimi avguštinskimi samostani v Avstrijski provinci. V sklepnem delu je poudarek na reformah Marije Terezije in Jožefa II., ki privedejo do ukinitve večine samostanov in prihoda frančiškanov v Sveto Trojico.