Metodologija in historiat popisa smrtnih žrtev

Uvod
Problematika žrtev druge svetovne vojne je bila v slovenski družbi prisotna že od začetka vojne. Medvojni poskusi ugotavljanja števila in strukture žrtev, ki so seveda potekali v času, ko je bilo zbiranje podatkov že zaradi nerednega delovanja uprave težko izvedljivo, so imeli med drugim aktualno politično-propagandni namen. S takimi nameni so se popisovanja žrtev lotevale tudi povojne jugoslovanske oblasti. Zaradi bližajoče se mirovne konference in v želji po čim višji odškodnini od premaganih sil Osi so navajale veliko večje število žrtev, kot jih je Jugoslavija dejansko imela, in nato pri uradnem podatku vztrajale. Šele konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so raziskave, ki so temeljile na demografskih izračunih, pokazale, da Jugoslavija med vojno ni imela 1.700 000 žrtev, temveč nekaj več kot 1.000 000. Jugoslavija je sicer leta 1964 opravila uradni popis žrtev druge svetovne vojne, po katerem naj bi v celotni državi med vojno bilo okoli 600.000, v Sloveniji pa nekaj več kot 40.000 žrtev, a poimenskih seznamov Slovenija ni imela; Zvezni zavod za statistiko v Beogradu jih je namreč strogo varoval, ker se podatki niso skladali s po vojni postavljenim številom. Danes lahko trdimo, da je omenjeno število, ki zadeva Slovenijo, občutno premajhno. Podobno je z ocenami nekaterih slovenskih raziskovalcev od sredine sedemdesetih let dalje, po katerih naj bi bilo žrtev največ 65.000. Tedaj so bile žrtve, ki niso pripadale partizanski strani, še prepovedana tema, zato je literatura o njih nastajala zlasti v vrstah povojne politične emigracije, bila pa je zvečine napisana po spominu.

Nastanek in izvajanje projekta
V Sloveniji je razprava o žrtvah in naravi druge svetovne vojne spet zaživela zlasti v osemdesetih letih, ko so se nakazovale politične spremembe, in po osamosvojitvi Slovenije. Na državni ravni je bila ustanovljena parlamentarna komisija, ki se je med drugim ukvarjala z ugotavljanjem števila žrtev povojnih pobojev, vendar dela ni pripeljala do konca. Z ugotavljanjem in popisovanjem žrtev so se začele intenzivno ukvarjati občinske komisije ter tudi razna civilna združenja, ljubiteljski raziskovalci in poklicni zgodovinarji. Prišli so do zelo pomembnih ugotovitev, vendar je za vse te popise značilno, da so bili parcialni. Popisovali so le posamezno skupino žrtev ali se omejevali na ozko geografsko območje (npr. občine, krajevne skupnosti).

Na podlagi ocen zgodovinopisne stroke, da je lahko le upoštevanje vseh žrtev vojne in povojnega nasilja izhodišče za celovito obravnavo tako vprašanj žrtev kot tudi narave druge svetovne vojne pri nas, je Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani izdelal projekt o popisu vseh žrtev. Uresničevati ga je začel leta 1997 pod naslovom Nacionalna zbirka Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in zaradi nje. Po petletnem projektnem obdobju je popis žrtev krajši čas financiral inštitut sam. Od oktobra 2002 je nadaljnja štiri leta popis potekal v okviru projekta Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej (1941–1946), izvajale pa so ga pretežno le po tri strokovne sodelavke. K izpopolnjevanju seznama žrtev je v zadnjem obdobju pripomoglo tudi sodelovanje raziskovalne skupine pri projektu Slovenska sodišča 1944–1946 in kršenje človekovih pravic. Od oktobra 2006 do oktobra 2012 je tekel projekt Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah.
Zbiranje gradiva, klasifikacijo in vnašanje podatkov v inštitutsko računalniško bazo so izvajale mag. Tadeja Tominšek Čehulić (od leta 1997 dalje), dr. Mojca Šorn (1997–2006), dr. Dunja Dobaja (od 2002 dalje) in Marta Rendla (od 2005 naprej). Ta skupina raziskovalk je sodelovala e z večjo raziskovalno skupino inštituta, v kateri so bili dr. Boris Mlakar, dr. Bojan Godeša, dr. Damijan Guštin, prof. dr. Peter Vodopivec in dr. Vida Deželak Barič, projekt pa je vseskozi koordiniral/-a direktor/-ica inštituta.

Zaradi natančne identifikacije žrtve in njene usode je raziskava izjemno dolgotrajna in draga. Poleg finančnih sredstev, ki jih je Inštitut za novejšo zgodovino doslej dobival od pristojnih oziroma zainteresiranih ministrstev (Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za pravosodje) ter Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, približno tretjino stroškov je kril inštitut sam.

Ta popis je prvi sistematični popis žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje ter povojnega nasilja v Sloveniji. Temelji na zgodovinopisni in viktimološki metodi. Cilj je zaobjeti vse žrtve, ki so imele med vojno stalno bivališče na območju današnje Republike Slovenije. Glede na to, da se ugotavljajo žrtve s celotnega slovenskega državnega območja pomeni precejšnjo posebnost tudi v širšem evropskem prostoru. Časovni okvir projekta se za osrednjo Slovenijo začenja z napadom sil Osi na Jugoslavijo 6. aprila 1941, za Primorsko pa z vstopom Italije v vojno 10. junija 1940, kot končni datum pa je upoštevan konec januarja 1946. Tako so v popisu zaobjete vse medvojne žrtve ter še zadnji povojni poboji, ki so vezani na vojne dogodke.

Za izdelavo dovolj zanesljivega seznama žrtev je treba zbirati čim popolnejše osebne podatke žrtve, kajti prav ti omogočajo natančno identifikacijo osebe (ime in priimek, ime očeta in matere ter njen dekliški priimek, datum in kraj rojstva, občina bivanja in okupacijska cona, poklic, zakonski stan ter narodnost). Medvojna vloga posameznika oziroma njegova vpletenost v vojne dogodke je opredeljena z zbiranjem čim bolj natančnih podatkov o okoliščinah njegove smrti (morebitna pripadnost vojaški formaciji in čin, morebitni civilni status, datum in kraj smrti oziroma izginotja, kraj in država pokopa, vzrok in okoliščine smrti ter povzročitelj smrti, pri katerem pa se ne ugotavlja osebna odgovornost). Upoštevani so podatki v času posameznikove smrti, kajti glede prebivališča, poklica, zakonskega stanu in vojaške enote so se pri posamezniku lahko spreminjali, vendar teh podatkov ni mogoče vedno pridobiti. Preverljivost omogočajo zbirni podatki o virih, ki so v inštitutski bazi navedeni pri vsaki žrtvi v posebnem polju osebnega lista. Tu so zabeleženi tudi vsi metodološki problemi, ki so se pokazali ob ugotavljanju identitete in usode posamezne žrtve. Raziskovalna skupina je skušala za vsako posamezno žrtev preveriti njeno identiteto v več različnih in med seboj neodvisnih virih, seveda pa obstajajo tudi primeri, ko to ni bilo mogoče, tako se stopnja preverjenosti in tudi zanesljivosti podatkov razlikuje od žrtve do žrtve. Zaradi takih metodoloških problemov, zlasti dejstva, da je za posameznimi žrtvami ostalo le malo primarnih dokumentov ali pa celo nič, so bili sprva javno dostopni le podatki o žrtvah, katerih smrt je potrjena v matični mrliški knjigi. V mrliških knjigah pa je bilo žal moč preveriti le nekaj več kot 53.000 imen, saj vsi vpisi iz različnih vzrokov niso bili izvedeni. Zdaj so v elektronski obliki objavljena vsa imena žrtev. Ob tem naj opozorimo, da so objavljene tiste kategorije podatkov, ki so preverjene; če pa je polje v osebnem listu prazno, to pomeni, da podatek še ni bil pridobljen ali ni povsem preverjen.

Potek dela
Osnovni načrt projekta je potekal po smernicah, ki so jih podali raziskovalci leta 1996 na okrogli mizi Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem na gradu Snežnik. Kot nekakšen vzorec je nastopal popis žrtev za ozemlje Furlanije-Julijske krajine, ki ga je opravil Furlanski inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Vidmu. Delo pri projektu je raziskovalna skupina razdelila na več faz.
V prvi fazi raziskave je skupina pregledovala in izpisovala podatke iz relevantne literature, zlasti tiste s seznami žrtev; šlo je za stotine monografij in drugih publikacij (npr. monografije o partizanskih enotah, publikacije politične emigracije in društva Nova Slovenska zaveza, krajevni zborniki itd.). Sledil je pregled objavljenih virov iz vojnega in povojnega časa, raznih časopisov in revij, ki obravnavajo omenjeno problematiko. Postopek zbiranja podatkov je izhajal iz domneve, da so objavljeni seznami žrtev bolje preverjeni kot tisti v arhivskem gradivu. Tako je raziskovalni skupini uspelo sestaviti seznam približno 30.000 imen. Do podrobnejših podatkov je projektna skupina prišla šele po večletnem pregledovanju obsežnega primarnega in sekundarnega arhivskega gradiva, treba pa je poudariti tudi pomen sočasnega sodelovanja z drugimi raziskovalci te problematike. Pregledovala je različne fonde v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, regionalnih arhivih, kot so Pokrajinski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in Zgodovinski arhiv Celje, vse enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana (Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Cerknica, Novo mesto in Idrija) in gradivo mnogih slovenskih zgodovinskih muzejev (Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Pokrajinski muzej Celje, Tolminski muzej).

Sočasno je teklo tudi delo proučevanje gradiva raznih civilnih združenj (npr. Zveze združenj borcev NOB Slovenije, društva Nova Slovenska zaveza, Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Društva izgnancev Slovenije itd.), prav tako tudi gradiva dveh parlamentarnih komisij za raziskovanje oziroma preiskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, ki sta delovali pod vodstvom Ignaca Polajnarja in dr. Jožeta Pučnika. Gradivo iz tujine pa je, žal, manj zastopano (npr. seznami društva Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge v Kasslu), kajti kadrovske omejitve in skromna finančna sredstva niso omogočala obiska tujih arhivov, kaj šele terenskega dela.

Kljub vsem metodološkim in finančnim zadregam je skupina doslej naredila imenski seznam 99.822 žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev, ki pomenijo 6,7 % izgubo populacije Slovenije. Zaradi objektivnih vzrokov seznam ne bo nikoli popoln, saj se je za nekaterimi žrtvami izgubila vsakršna sled. Tudi med zanesljivostjo podatkov o posameznih žrtvah so lahko precejšnje razlike. Nekatere skupine žrtev so še vedno slabo raziskane, ker zanje niso ali pa so le fragmentarno ohranjeni dokumenti. To velja npr. za žrtve med prebivalci italijanske narodnosti na Primorskem, za Slovence v jugoslovanski kraljevi mornarici, v zavezniških armadah in evropskih odporniških gibanjih. Med slabše raziskane kategorije spadajo tudi padli prebivalci Slovenije, ki so bili mobilizirani v madžarsko, italijansko in nemško vojsko ter njene druge uniformirane enote. Poseben problem so tudi »volksdeutscherji«, torej v Sloveniji živeči Nemci, dalje žrtve partizanskih pobojev, zlasti na Štajerskem, a tudi na Primorskem, v veliki meri pa tudi žrtve bombardiranj. Težava je predvsem v tem, da za te skupine žrtev ne obstajajo primarni arhivski dokumenti, torej dokumenti, ki so nastali sočasno s posameznim dogodkom.
Med leti 2007 in 2012 je skupina vse zbrano pomembno nadgradila s preverjanjem podatkov v medvojnih in povojnih matičnih knjigah na Upravnih enotah po celi Sloveniji. Dostop do tega pomembnega vira je bil mogoč šele s sprejetjem Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih leta 2006 (Uradni list RS 30/2006, 23. 3. 2006). Preverjanje po matičnih knjigah je omogočilo lažjo identifikacijo posamezne osebe, hkrati pa potrdilo dejstvo, da je oseba umrla nasilne smrti.
Menimo, da bodo rezultati raziskave nedvomno pomembni za znanstveno oceno narave druge svetovne vojne in rezultatov te vojne na Slovenskem. Hkrati ima seznam žrtev druge svetovne vojne in povojnega nasilja tudi velik moralno-etični pomen, saj želi žrtve iztrgati iz rok politike in ideologij ter vsaki žrtvi »vrniti« ime.