Med politične svoboščine, ki jih je avstrijskim državljanom zagotavljala marčna ustava iz leta 1849, je spadala tudi svoboda združevanja in zborovanja; taje bila mišljena kot dejavnost v okviru zakonskih predpisov. Ustanavljanje in delovanje društev sta bili regulirani s predpisi — cesarskim patentom (1849 in 1852; društva je delil na politična in nepolitična, ta pa še na profitna in neprofitna) ter splošnim društvenim zakonom, sprejetim leta 1867, ki je pomenil prelomnico v širini delovanja društev. Društva, ki naj bi bila pridobitna (profitna) in organizacije za uresničevanje pomembnih gospodarskih dejavnosti so bila izvzeta iz splošnega društvenega zakona in so zanje do sprejetja zakona o pridobitnih in gospodarskih društvih in družbah leta 1873 veljala določila cesarskega patenta iz leta 1852. Sledili so še drugi predpisi, ki so urejali delovanje zavarovalnic in bolniških blagajn. Javne interese je država zavarovala tako, da so vsa društva za ustavljanje in delovanje ter organizacijo zborovanj ali shodov potrebovala dovoljenje oblasti; tega niso dobila, če je oblast menila, da nameravano dejanje ni v skladu s predpisi ali bi ogrožalojavni red in mir. V skoraj sto let trajajoče delovanje društev je zelo posegla odredba o določitvi komisarja za društva, organizacije in zveze aprila 1941, katerega naloga je bila uresničiti odredbo o razpustitvi vseh društev, organizacij in zvez na Spodnjem Štajerskem.