Pisec v prispevku obravnava sistem ljudske demokracije kot politične ureditve v prvih letih po drugi svetovni vojni) v Jugoslaviji, kjer se je sistem ljudske demokracije najprej in najbolj izrazno uveljavil, sicer pa je bil uveden tudi v drugih vzhodnoevropskih državah. Poudarek je bil na ljudskosti (oblasti množic). Sistem ljudske demokracije je bil specifičen: razločeval se od klasičnih meščanskih demokracij, čeprav je - vsaj formalno - še ohranjal nekatere prvine klasične parlamentarne oblasti. Večstrankarski sistem je bil npr. ustavno zagotovljen, v praksi pa je dejansko že šlo za mešanico partijskega monizma in večstrankarstva. Ko je bil obračun z opozicijo v vzhodnoevropskih državah končan, ko so oblast prevzele komunistične partije in je bila izvedena sovjetizacjja, je sistem ljudske demokracije postal nepotreben, uveljavila pa se je teorija, da obstaja samo ena, to je sovjetska pot v socializem. Do leta 1948 je bila Jugoslavija že urejena po sovjetskem vzoru. Vendar je spor z informbirojem preprečil, da bi spremembo tudi formalno potrdili. Čeprav je Jugoslavija po sporu šla po drugačni poti kot vzhodnoevropske države (uvedba samoupravljanja), v začetku petdesetih let potrebe po dvojnosti sistema tudi v njej ni bilo več. Ustavni zakon iz leta 1953 je o Jugoslaviji že govoril kot o socialistični državi, formalno pa si je ime Socialistična federativna republika Jugoslavija nadela deset let kasneje, s sprejetjem ustave leta 1963.