V literaturi je že bilo na bolj ali manj določen način opaženo, da so pri sestavi ptujskega statuta - natančneje 192. in 193. člena - uporabili kot predlogo besedilo, ki ga na nekem mestu vsebuje urbar iz l. 1322 za salzburško posest na Štajerskem, in sicer tako imenovano "pravno napotilo o pravicah salzburške nadškofije v Ptuju in Deutsch-Landsbergu." Pisec si zastavlja nalogo, primerjati obe besedili natančneje, kot se je to zgodilo doslej, na novo prevesti oba zadevna člena ptujskega statuta in pobliže ugotoviti njuno vsebino. Med drugim se pokaže: Subjektivna formulacija prvega stavka 192. člena (ozemlje mojega...gospoda) dopušča domnevo, da gre za dostavek, ki je statutu do neke mere tuj. Določitev primerov, za katere deželski sodnik ni pristojen (193. člen), je v predlogi vsebovala izrečno določilo, naj o teh primerih sodi gospod tistega podložnika. V statutu je ta pripomba odpadla, s tem pa je določitev dobila splošnejši pomen. Nasprotno pa so ostala določila o izročanju osumljenca omejena na zemljiška gospostva in podložnike. Po predlogi je bilo deželsko sodišče pristojno za vse krvave rane, po statutu le še za tiste, ki so bile prizadejane naklepno. Ali gre pri tem le za izboljšanje formulacije ali za načelen napredek v kazenskem pravu, je treba pustiti odprto. Značilno je, da obsega določitev deželskosodne pristojnosti v obeh virih pravzaprav tri dele: 1. splošno kazenskoravno formulo, 2.formulo o petih rečeh in 3. določitev deželskosodne pristojnosti v civilnih zadevah proti podložniku, če je zemljiški gospod proti njemu zavlačeval postopek. V razpravi oziroma v opombah so popravljene posamezne starejše interpretacije in oba člena statuta na novo prevedena v slovenščino. Razprava sklene z opozorilom na nadaljnja vprašanja o sodstvu nadškofije na obeh straneh Drave, ki bi jih bilo treba vzeti v pretres v širšem okviru.