logo

/

Serijske publikacije

/

Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino

Jakob Aljaž – med javno podobo simbola slovenstva in finančno stisko v poznih letih

Avtor(ji):Željko Oset
Soavtor(ji):Miha Preinfalk (odg. ur.), Barbara Šterbenc Svetina (teh. ur.), Manca Gašperšič (prev.), Rok Janežič (lekt.)
Leto:03. 02. 2026
Založnik(i):Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana
Vir(i):Kronika, 2026, št. 1
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:Jakob Aljaž, pokojnina, draginjski dodatek, starost, kongrua
Identifikator:https://doi.org/10.56420/Kronika.74.1.09
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Željko Oset je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:kronika_2026-1.pdf
Velikost:8.94MB
Format:
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file62408
Odpri
Prenesi
Opis

Članek obravnava prizadevanja Jakoba Aljaža za izboljšanje njegovega finančnega položaja po prvi svetovni vojni, ki vključujejo prošnje za povišanje državne podpore (kongrue) in predlog za podelitev izredne pokojnine za zasluge. Aljaž je kljub izjemnim zaslugam za utrjevanje slovenskega simbolnega prostora starost preživel v skrajni finančni negotovosti. Bil je povsem odvisen od skromne državne podpore, dotacij in darov, saj mu prihodkov od pašne bere ni uspelo realizirati, donos od rodovitnih kmetijskih zemljišč je bil majhen, z gozdom pa je imel stroške zaradi omejitev koriščenja in izdanega pogozdovalnega odloka. Obdobje po letu 1918 zaznamujejo draginja, Aljaževa investicijska velikopoteznost (gradnja stavbe Društvenega doma v Dovjah), izguba prihrankov župnije (odpis avstroogrskega vojnega posojila), finančno preudarna politika škofa Antona Bonaventure Jegliča (ustvarjanje prihrankov) ter povečan dotok turistov v Dovje (inflacijski pritisk na hrano in storitve). 

Metapodatki (13)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/72089
    • naslov
      • Jakob Aljaž – med javno podobo simbola slovenstva in finančno stisko v poznih letih
      • Jakob Aljaž: Between the Public Image of the Symbol of Slovenian Identity and Financial Hardship in Old Age
    • avtor
      • Željko Oset
    • soavtor
      • Miha Preinfalk (odg. ur.)
      • Barbara Šterbenc Svetina (teh. ur.)
      • Manca Gašperšič (prev.)
      • Rok Janežič (lekt.)
    • predmet
      • Jakob Aljaž
      • pokojnina
      • draginjski dodatek
      • starost
      • kongrua
    • opis
      • Članek obravnava prizadevanja Jakoba Aljaža za izboljšanje njegovega finančnega položaja po prvi svetovni vojni, ki vključujejo prošnje za povišanje državne podpore (kongrue) in predlog za podelitev izredne pokojnine za zasluge. Aljaž je kljub izjemnim zaslugam za utrjevanje slovenskega simbolnega prostora starost preživel v skrajni finančni negotovosti. Bil je povsem odvisen od skromne državne podpore, dotacij in darov, saj mu prihodkov od pašne bere ni uspelo realizirati, donos od rodovitnih kmetijskih zemljišč je bil majhen, z gozdom pa je imel stroške zaradi omejitev koriščenja in izdanega pogozdovalnega odloka. Obdobje po letu 1918 zaznamujejo draginja, Aljaževa investicijska velikopoteznost (gradnja stavbe Društvenega doma v Dovjah), izguba prihrankov župnije (odpis avstroogrskega vojnega posojila), finančno preudarna politika škofa Antona Bonaventure Jegliča (ustvarjanje prihrankov) ter povečan dotok turistov v Dovje (inflacijski pritisk na hrano in storitve).
      • The article discusses Jakob Aljaž’s efforts between 1925 and 1926 to obtain a substantial increase in his congrua and an honorary pension proposed by the local authorities in Radovljica in 1926. It identifies the main factors underlying his acute financial insecurity: pasture dues were difficult to collect; the forests of the Dovje benefice, constrained by legal restrictions and a reforestation order, produced no income; and a long-standing dispute with Bishop Anton Bonaventura Jeglič over the allocation of timber-sale proceeds remained unresolved and unfavourable to Aljaž. More broadly, Aljaž’s financially ambitious public initiatives exceeded his means, leaving him with minimum savings and inadequate provision for old age. On the state side, limited recognition of his public service and prevailing administrative–political considerations created a paradox: even though his congrua was modestly increased in September 1925 and the Minister of Finance expressed support for further assistance, the Ministry of Religious Affairs ultimately rejected this gesture of goodwill, while the proposal for an honorary pension received no substantive discussion.
    • založnik
      • Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU
    • datum
      • 03. 02. 2026
    • tip
      • besedilo
    • identifikator
      • https://doi.org/10.56420/Kronika.74.1.09
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccBySa