Med drugo svetovno vojno so Veliko kneževino Luksemburg, nevtralno in neodvisno držav, 10. maja 1940 zasedle nemške vojaške enote. Velika vojvodinja Charlotte in njena vlada je nemudoma odšla v begunstvo kot izraz protesta zaradi te nelegalne okupacije, Nekaj mesecev kasneje je nemška civilna uprava poskusila vključiti Luksemburg v Veliki nemški rajh. Vendar se je luksemburško prebivalstvo spodbujeno z odporniškimi skupinami nasprotovalo tej nemški "politiki", katere namen je bil prisiliti Luksemburžane, da se pridružijo pronemškim organizacijam. Ko je šef nemške uprave, gaulajter Simon poskusil 10. oktobra 1941 pregovoriti Luksemburžane z referendumom, da bi se izrekli za priključitev k nemški naciji, se je več kot 90% prebivalstva Luksemburga izreklo za ohranitev luksemburžanstva. 30. julija 1942 je nemška civilna uprava objavila, da morajo mladi služiti v nemški vojski. Takoj je sledila vso deželo zajela reakcija luksemburšega prebivalstva, ki ga je navdihoval luksemburški odpor. Stotine jih je bilo aretiranih, med temi jih je bilo 21 obsojenih na smrt in usmrčenih. Zaradi kljubovalnosti nemški represiji večina Luksemburžanov ni izgubila upanja na svobodo in neodvisnost. 10. septembra 1944 so zavezniške sile osvobodile Luksemburg. Zahvaljujoč neustrašni drži prebivalstva in velikemu številu žrtev med drugo svetovno vojno, je Velika vojvodina Luksemburg lahko ohranila neodvisnost in postala nekaj let nato ustanovna članica Evropske unije.