Možje, vpoklicani v italijanske oborožene sile, in mladoletni fantje, prisilno odvedeni v posebne bataljone italijanske vojske, so v obdobju med letoma 1922 in 1943 z Ilirskobistriškega kot italijanski državljani po uveljavitvi Rapalske pogodbe odhajali v vojaške strukture države, ki ni bila njihova domovina. S poitalijančenimi imeni in iz raznarodovalnega okolja fašističnega režima so za vojaške interese Kraljevine Italije tvegali življenje. Prispevek se posveča izbranim vsebinam, osredotočenim na beg vojaških obveznikov leta 1935, pred vojno v Etiopiji in po njej, na osebne izkušnje preživelih med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno ter na mrtve in pogrešane v vojski in ujetništvu. Avtoričini temeljni viri so italijanski arhivski viri, viktimološki viri in ustni viri, pridobljeni s terenskimi raziskavami. V izogib posplošitvam poskuša članek približati razsežnosti vpoklicev ter s konkretnimi imeni pobeglih, mrtvih in pričevanji preživelih postaviti v ospredje človeka.