Čeprav je bila Evropska unija (EU) v obdobju 1994–2004 v spodnjem domu ruskega parlamenta (državni dumi) občasno predstavljena pozitivno, je bilo na splošno mogoče slišati veliko kritik EU in “Evropske skupnosti”. Razprave so spremljale glasno izražene skrbi tistih frakcij, ki so bile v opoziciji proti predsedniku in vladi, vendar so imele močno oporo v parlamentu, kot so konservativna Komunistična partija Ruske federacije (KPRF), desna populistična Liberalna demokratska stranka Rusije (LDSR) ter desna stranka Rodina (“domovina”) in njene predhodnice. Te skrbi so se nanašale na Čečenijo, Jugoslavijo, Ukrajino in baltske države kot dozdevne prostore merjenja moči med Rusijo in EU. Projekti (ponovne) izgradnje ruske (sovjetske) imperialne tvorbe na podlagi Skupnosti neodvisnih držav (SND) ali Zvezne države (Rusije in Belorusije) so bili predstavljeni kot alternativa zahodnoevropskemu združevanju v okviru EU in Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO). Retorika v dumi, ki je bila usmerjena proti EU in jo je spremljalo obsojanje zveze NATO, je bila diskurzivna podlaga za končno spremembo politike predsednika in vlade. Člani Združene Rusije, vladne stranke brez jasne ideologije, ki je leta 2003 dobila ustavno večino, so leta 2004 prevzeli elemente konservativne in desničarske retorike formalne opozicije. To se je zgodilo v kontekstu širitve EU, ko so v parlamentu razpravljali o vprašanjih dostopnosti Kaliningrajske regije in pravicah rusko govorečih v Latviji in Estoniji. Pozneje istega leta je začetek oranžne revolucije v Ukrajini dodatno spodbudil protievropski diskurz Dume, ki je v ruski politiki kmalu prevladal.