Evroskpeticizem je eden najbolj perečih problemov tako držav članic Evropske unije, kot tudi držav v postopku približevanja EU. Splošno javno mnenje, zaradi katerega se med EU in njenimi prebivalci in prebivalkami pojavlja vedno večji razkorak, se giblje v smeri, da je Evropska unija ogromno kolesje birokracije, ki je kot tako oddaljeno od resničnih problemov ljudi in mu zato ne gre zaupati. Mešane občutke glede približevanja EU je bilo v času njene osamosvojitve in začetkov njenega približevanja čutiti tudi v Sloveniji, kjer je bilo javno mnenje o EU dokaj nizko. Slovenke in Slovenci so načeloma gojili pozitiven sentiment do EU, vendar pa nad njo nikdar niso bili popolnoma navdušeni. Dodatne dvome je v ljudeh zbujalo tudi dejstvo, da takratna politika sprejela ogromno odločitev in različne regulative, ki jih vnaprej ni komunicirala z javnostjo oziroma javnosti o svojem delu ni redno obveščala. V tem prispevku zagovarjamo tezo, da je reprezentativna demokracija ni najbolj ogrožena takrat, ko politične obljube ostanejo neizpolnjene, pač pa takrat, ko političarke in politiki naredijo več, kot obljubijo, a o tem ne informirajo javnosti. V prispevku z analizo volilnih programov, javnega mnenja in medijskih objav analiziramo dva glavna problema slovenske vlade med letoma 2000 in 2004. Prvi problem zaznamo v skoraj avtomatičnem in rutinskem sprejemanju regulativ in politik EU in hkrati evidentnem umanjkanju javnih debat. Drugi problem pa vidimo predvsem v nezmožnosti vlade, da bi o svojih odločitvah dosledno informirala zainteresirano javnost in svoje odločitve približala ljudem. Čeprav analiziramo dogodke, ki so se v Sloveniji dogajali več kot 20 let nazaj pa ugotavljamo, da je raziskava izjemno relevantna tudi za trenutno dogajanje v slovenski politiki.