Zgodovina Romov v Evropi je bila pogosto zaznamovana z obdobji njihovega pregona, ki so ga izvajale državne in lokalne oblasti. Cilj te represivne politike, ki je temeljila na negativni percepciji Romov kot okorelih asocialnežev in kriminalcev, je bila asimilacija v večinsko prebivalstvo. Med evropskimi državami so bile nemške oblasti predhodnice te politike, ki se je zaostrila s prihodom nacistov na oblast, ko so Romi postali žrtve nemške rasne politike. Takšna represivna politika do Romov je značilna tudi za področje Savske banovine (od leta 1939 Banovine Hrvatske). Prispevek analizira položaj Romov na siškem banovinskem območju v obdobju med svetovnima vojnama, območju, kjer so Rome med drugo svetovno vojno genocidno iztrebljale ustaške oblasti. Raziskava je usmerjena na analizo zgodovinskega konteksta položaja Romov na predvečer druge svetovne vojne, saj želi avtor doprinesti k razumevanju trpljenja Romov med vojno. Analiza posledično obravnava vprašanje prostorske razporeditve in demografskih značilnosti romskega prebivalstva, kot je njihova etnična (narodnostna), verska, starostna in spolna struktura. Raziskava analizira odnos vlade do Romov in tudi odnos neromskega (večinskega) prebivalstva do njih, še posebej v primerih nasilja.