Naraščajoča imperialistična nasprotja v desetletju pred prvo svetovno vojno so od socialne
demokracije zahtevala sprejetje jasnega stališča do vojnega vprašanja in z njim povezanega
imperializma. Tu ni šlo samo za teoretična vprašanja, pač pa za oblikovanje konkretne taktike
socialne demokracije ob morebitnem vojaškem spopadu svetovnih razsežnosti, in nenazadnje
tudi za preverjanje moči načela ‘internacionalizma’ v praksi. Odgovor soglasno sprejete kongresne
resolucije (Basel, 1912) je bil nedvoumen: z vsemi sredstvi se je potrebno boriti proti
vojni, če pa bi do nje prišlo, jo je treba izkoristiti za pospešitev socialne revolucije. Toda ob
izbruhu vojne so bile protivojne kongresne resolucije pozabljene. Sledil je prehod iz
internacionalističnih na socialno šovinistične pozicije, kar je dejansko povzročilo zlom II. internacionale,
saj ji ni uspelo uresničiti svojega temeljnega cilja - ohraniti mir.