Memorija in spomin sta se v zadnjih dvajsetih do petindvajsetih letih povzpeli v vodilni kategoriji kulturnih, humanističnih in naravoslovnih ved. Močnega zanimanja sta obe kategoriji deležni zlasti v okviru študij, ki se nanašajo na šoa. Vse več pa je tudi projektov, ki se v navezavi na francoskega zgodovinarja Pierra Noraja posvečajo tako imenovanim lieux de mémorie, krajem memorije. Podrobnejši vpogled nadalje razkrije, da serija del, ki v tej ali drugi obliki potrjujejo konjunkturo memorije in spomina, vsebuje latentno predstavo o rojstvu-kot-smrti in smrti-kot-rojstvu . Ta subtekst izvorne groze stopi na površje zlasti v časih, ki podtalno evocirajo rojstvo, torej prehod ali prelom . Zaznaven je v številnih znanstvenih tekstih (npr. pri H. Arendt, P. Noraju, H. K. Bhabhi), v posebej izostreni in psihološko subtilni meri tudi v literarnih besedilih avtorjev, ki so bili kot žrtve izpostavljeni fašističnemu in nacističnemu nasilju (med Slovenci npr. B. Pahor, F. Lipuš in D. Zajc). Izpričuje pa se tudi v teorijah o izumrtju naroda, ki sovpadajo s strahom pred čedalje bolj prepustnimi mejami . Razcveta memorije in spomina, tako središčna predpostavka prispevka, ni mogoče zreducirati na - pogosto travmatično - dediščino iz preteklosti, katera se manifestno in latentno prenaša v sedanjost. To pomeni, da jo je treba obravnavati tudi in zlasti kot neločljivi sestavni del časa, ki ga opredeljuje proces globalizacije. Avtorica v nadaljevanju ugotavlja, da od konca 20. stoletja dalje šoa presega sinhronizacijo nacionalnih kultur in postaja pomembna, če ne kar najpomembnejša navezna točka transnacionalne evropske in zunajevropske memorije. V navezavi na D. Levya in N. Sznaiderja je mogoče govoriti o globalizaciji spomina na šoa , ki postaja vse bolj emancipacijski projekt v smislu, da globalizacija lahko deluje tudi v korist ljudi, ne le za dobiček. Sem gre prišteti zavestno forsiranje globalizacije v povezavi z etiko (manj kršenja človekovih pravic), s procesi vključevanja (manj marginalizacije ljudi in držav) in drugimi povsem konkretnimi političnimi in legalnimi procesi. Kaže pa, da so številne postsocialistične države v zaostanku za tem standardom. Predvidevati pa je, da bodo ta zaostanek prej ali slej nadoknadile, saj ne bodo hotele capljati za splošnim razvojem.